búšniti -em dov. (ú ȗ) 

  1. 1. s silo in z zamolklim šumom udariti na dan: plamen je bušnil iz strehe
  2. 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: bušniti v sobo; pren. kri mu je bušnila v glavo // s silo se zadeti ob kaj: veter mu je bušnil v obraz
    ● 
    ekspr. bušniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek