iztóčnica -e ž (ọ̑) 

  1. 1. gled. beseda, del stavka, situacijski premik, na katerega navezuje igralec svojo igro: dati, povedati iztočnico; na iztočnico se prižge luč / gledališka, odrska iztočnica
  2. 2. publ. osnova, izhodišče: članek je iztočnica za debato / iskati politične iztočnice za nastop proti opoziciji
  3. 3. redko geslo: politična, propagandna iztočnica / razporeditev iztočnic v slovarju
    ♦ 
    biblio. prva beseda značnice



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek