nametáti -méčem dov., namêči namečíte; namêtal (á ẹ́) 

  1. 1. z metanjem spraviti kam: otroku nameče igrače in gre; iz podstrešja je nametal seno za konje; nametati na kup; nametali so poln pod snopja / nametati kamenje, prst v jamo / nametati omet na zid
  2. 2. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: nametati misli na papir; na platno je nametal nekaj spačenih figur
    ● 
    ekspr. nametal je obleko nase in zbežal hitro se je oblekel; ekspr. spet bi ti rad nametal peska v oči ti prikril resnico; pog., ekspr. nametal mu jih je po grbi, da je ves črn natepel, pretepel ga je

nametán -a -o: na papirju je nekaj bežno nametanih stavkov; kup nametanih cunj / ekspr. poslopja so nametana brez reda



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek