ogóvor -a (ọ̑) 

  1. 1. glagolnik od ogovoriti: čakal je na moj ogovor; na njegov ogovor je prijazno odgovorila / brez ogovora je šel mimo
  2. 2. beseda, stavek, s katerim se začne pogovor: izreči ogovor / prijatelj, tovariš in drugi ogovori
    ● 
    zastar. v svojem ogovoru je predsednik omenil naloge, ki čakajo društvo nagovoru



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek