• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

prótigovórnik -a m (ọ̑-ọ̑) kdor nastopi v svojem govoru proti govoru prejšnjega govornika: ljudje so napeto poslušali protigovornika



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek