tovórnik -a (ọ̑) 

  1. 1. nekdaj kdor se ukvarja s prenašanjem, prevažanjem blaga s tovorno živaljo, tovorno živino: tovorniki so prišli po vino; prodati sol tovornikom; napasti tovornike; vipavski tovorniki; tovorniki olja
  2. 2. redko tovornjak, tovorni avtomobil: po cesti je pripeljal tovornik; naložiti na tovornik / tovornik peska



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek