• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

vodílka -e ž (ȋ) knjiž. kar vodi človekovo ravnanje: častihlepje je bilo njegova vodilka
♦ geom. črta na ploskvi, ki jo sekajo vse tvorilke ploskve; lingv. beseda, znak, ki opozarja na podobno, sorodno besedo, obliko v slovarju



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek