zakléti -kólnem [u̯n] dov., zakolníte tudi zakólnite; zaklél; nam. zaklét in zaklèt (ẹ́ ọ́)
1. uporabiti grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu:ko je odhajal, je zaklel; jezno, polglasno zakleti; zakleti po tuje; ekspr. zaklel je, da se je vse treslo zelo // preh., star. zaklel je svojega sina preklel // hudič, je zaklel ♦rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izraziti se o Bogu, svetih osebah ali stvareh
2. po ljudskem verovanju izreči besedo, besede, ki povzročijo
a) da kdo ali kaj izgubi kako dobro, zaželeno naravno lastnost, sposobnost:zakleti zemljo, da ne rodi
b) da se kaj hudega odvrne, izgubi moč:zakleti neurje, točo
c) da se kdo ali kaj spremeni v kaj nižjega, slabšega:čarovnica je deklico zaklela; zakleti v kačo
č) da kdo kam pride, od koder se ne more rešiti:zaklela bi ga v pekel / zakleti koga v samoto
zakléti se ekspr.podkrepljeno s kletvijo izraziti svojo odločitev, sklep glede česa:zaklel se je, da jo bo dobil / hudič naj me vzame, če bom še šel tja, se je zaklel / policija se je zaklela napraviti red trdno odločila ● star. na to se lahko stokrat zakolnem prisežem; ekspr. zdelo se je, kot da so se vsi zakleli proti njemu kot da so vsi trdno odločeni, da mu nasprotujejo, ga onemogočijo
zaklét -a -o
1. deležnik od zakleti:zaklet grad; zakleta kraljična; stvar se je, kot bi bilo zakleto, slabo končala
3. knjiž., navadno v povedni rabi prisiljen v kako stanje, iz katerega se ne da rešiti:usta, zakleta v molk / hiša, v katero so bili zakleti v kateri so bili prisiljeni živeti
Dostopnost