védeti

vém nedov., 2. in 3. os. dv. vésta; 2. os. mn. véste, 3. os. mn. vêjo in vedó, védi -te, vedóč; védenje; (ẹ́) 1. kaj ~ novico; ~ kaj od prijatelja; poud. Dežja ne bo, če kaj vem |Ne bo deževalo|; star.: ~ napake koga poznati: ~ pesem na pamet znati: poud. To ve vsak otrok |je splošno znano|; iron. To se ve, krivi so premaganci |čeprav niso|; Vnaprej vem, kaj bo; iron. Desnica ne ve, kaj dela levica |Delo je neenotno|; poud.: Ta človek ve, kaj hoče |je odločen, samozavesten|; Sadja imajo, da ne vejo kam z njim |zelo veliko, na pretek|; Hudič (ga) vedi, kdaj bo konec |ni znano|; z nedoločnikom ~ veliko povedati o kom; poud. Na, da boš vedel tožariti |da ne boš tožaril|; vedeti kaj o kom/čem ~ veliko dobrega o kom; poud. Zgodovina o tem nič ne ve |iz zgodovine ni znano|; vedeti za koga/kaj ~ ~ ime sošolca; poud.: Ne vem več za prosti čas |Nimam več prostega časa|; Napije se, da ne ve zase |zelo|; knj. pog.: Dejstva dajejo ~, da ni vse tako preprosto iz dejstev se vidi, je jasno: Dal jim ...