Iskani niz je bil najden v DRUGI VSEBINI:
Dialoški pristop v raziskovanju potreb
Proces raziskovanja potreb se začne z dialogom med sodelujočimi (socialni delavec/delavka kot raziskovalec/raziskovalka in ljudje v skupnosti kot respondenti) in omogoča proces refleksije vsakdanjih situacij življenja ljudi z namenom, da zberemo opise in interpretacije dogodkov, aktivnosti in prepričanj, ki nas poučijo o povezavi med izkušnjami življenja in potrebami.
Dogovor o sodelovanju
Delovni odnos se začne z dogovorom o sodelovanju, ki vsebuje dogovor o tem, kako bomo delali. Gre za začetno ritualno vabilo k odločitvi za sodelovanje, ki prispeva izkušnjo varnosti v pogovoru. Socialna delavka pojasni koncept delovnega odnosa tako, da opiše svojo vlogo in vlogo vseh udeleženih v problemu.
Družina
Družinski poteki niso več strogo linearni in predvidljivi, dogodke v družinskem poteku je težko napovedati. V socialnem delu spoštljivo ravnamo z družinskimi načini življenja ljudi, kar pomeni, da socialna delavka skupaj z družino raziskuje značilnosti družinskega življenja na način, da se družini pridruži tam, kjer in kako je samo sebe definirala. Zaradi kompleksnosti pojma družine v socialnem delu izhajamo iz človekove samodefinicije družine.
Etična dilema
Konflikt norm, kjer moramo izbirati med dvema ali več tekmujočimi etičnimi načeli. Odločanje glede etične dileme običajno pomeni, da moramo izbrati eno od etičnih načel, pri tem pa neizogibno zanemarimo ali kršimo eno ali več drugih; ali pa gre za nejasnost, katero etično načelo bi bilo dobro zasledovati v določeni situaciji (to se najbolj pogosto zgodi takrat, ko socialna delavka doživlja konflikt med svojimi (poklicnimi) vlogami). O etični dilemi govorimo, kadar izid oz. posledica izbire določnega načela pomeni tudi neželene ali negativne učinke za eno ali več oseb; najpogosteje pa je najbolj etična odločitev tista, ki povzroči najmanj škode oz. negativnih posledic.
Etično odločanje
Odločanje je osrednja dejavnost vsakodnevne socialnodelovne prakse, saj se morajo socialne delavke nenehno odločati v zvezi s svojimi postopanji. V strokovnem delu naj bi bile odločitve utemeljene na (trenutnih) standardih in normativih socialnega dela, zakonodaji in drugih relevantnih smernicah. Etično odločanje še dodatno izpostavlja odločanje v skladu z načeli etičnega kodeksa in vrednotami socialnega dela; pomeni upoštevanje različnih etičnih vidikov, ki izhajajo iz nasprotujočih si vrednot in interesov vključenih v proces (npr. uporabnica storitev, socialna delavka, socialnovarstvena organizacija itd.).
Etika
Beseda etika izhaja iz starogrške besede ēthos, ki pomeni nrav, značaj, način življenja, običaj. Etiko sestavljajo moralna načela, s pomočjo katerih lahko razlikujemo med tem, kar je 'prav' in kar 'narobe': med družbeno sprejemljivimi ravnanji in tistimi, ki veljajo za nesprejemljiva oz. neetična. Skozi zgodovino so filozofi na različne načine utemeljevali, kaj pomeni dobro / etično: Aristotel (6 stol. p.n.š.) je govoril o vrlinah posameznikov kot vodilu za etično ravnanje; Immanuel Kant (18. stoletje) je trdil, da moramo do drugih postopati tako, kot želimo, da bi oni do nas; John Stuart Mill (19. stoletje) je menil, da lahko etičnost merimo po izidu oz. posledici dejanj. Etika v socialnem delu se opira na različne teorije etike, ko poskuša ponuditi odgovore na vprašanje: »kako naj socialna delavka ravna?«.
Etika udeleženosti
Koncept etike udeleženosti zahteva, da socialna delavka odstopi od moči, ki ji ne pripada: od moči, da poseduje resnice in rešitve. Njeno moč nadomesti občutljivo skupno raziskovanje, v katerem se rešitve soustvarjajo; socialna delavka je udeležena kot sogovornica, kot soustvarjalka. V pogovoru, v katerem ravnamo v skladu z načeli etike udeleženosti, nihče nima in ne potrebuje končne besede, gre za pogovor, ki se nadaljuje.
Individualna projektna skupina
Temeljni koncept načina ravnanja v socialnem delu v rejništvu je zajet v modelu individualne projektne skupine. Individualna projektna skupina v socialnem delu v rejništvu je sistem, ki vzpostavlja in vzdržuje sodelovanje med matično družino, rejniško družino, strokovnjaki v centru za socialno delo, ki vodijo projekt za posameznega otroka in otrokom v rejništvu. Okrog otroka, ki v nekem obdobju ne more živeti s svojo matično družino, se že v procesu odločanja o najboljši obliki pomoči zanj, vzpostavlja individualna projektna skupina, saj otrok takoj potrebuje sodelovanje svoje družine z novo, rejniško družino, ki je ne pozna. Vsi udeleženi potrebujejo individualno projektno skupino, da bi v delovnem odnosu soustvarjali sodelovanje v potrpežljivem procesu dela in učenja. Socialna delavka vsakokrat vzpostavi delovni odnos ki omogoči soustvarjanje izvirnih delovnih projektov pomoči.
Instrumentalna definicija problema in soustvarjanje rešitev
Naloga socialne delavke je, da soustvari proces pomoči tako, da v proces vstopi vsaka uporabnica s svojo definicijo problema in želenega izida, socialna delavka doda svoje videnje in tako se začne oblikovanje delovne definicije možnega, uresničljivega. V središču procesa sta dialog in sodelovanje, v katerem udeleženi v problemu soustvarjajo svojo udeleženost v oblikovanju rešitve.
Kompetence za socialno delo
Sposobnost povezovanja spretnosti, stališč, vrednot in znanj za kakovostno socialno delo z določenimi družbenimi skupinami ali posamezniki s specifičnimi potrebami. Vendar sposobnosti za kompetentno delo ni mogoče pridobiti ali razviti z enkratnim obiskom delavnice, seminarja ali z udeležbo na predavanju. Kompetence oblikuje vsaka strokovna delavka z nenehnim delom na sebi in je vpeta v kontinuiran proces (samo)refleksije, učenja, preverjanja svoje vsakodnevne poklicne prakse. Poenostavljeno delimo kompetence na tri vedenjske komponente: razvijanje ozaveščenosti posameznika o družbeni raznolikosti (občutljivost), pridobivanje znanja za strokovno ravnanje na posameznih področjih in učenje ter vzdrževanje pridobljenih spretnosti. To logiko lahko ponazorimo tudi v trikotniku, ki povezuje med seboj tri ključne elemente: misliti, občutiti in delati.
Dostopnost