Iskani niz je bil najden v DRUGI VSEBINI:
ἀξιό-λογος
2 vreden, da se omeni, znaten, znamenit, ugleden. – adv. -λόγως prav, pošteno.
ἄ-τῑμος
2 (τιμή) 1. a) nespoštovan, preziran, zaničevan, osramočen, brezpraven, pregnan; ὧν ἱκόμην nevreden onega, (ne da bi dobil), po kar sem prišel; z gen.: γερῶν časti oropan; b) o stvareh: nepošten, sramoten, nečasten, ἕδρα ἀτιμοτέρα manj častno mesto; ἀτιμότερός εἰμι sem manj ugleden, padam v vrednosti. 2. ep. necenjen, nekaznovan, brez povračila škode. – adv. ἀτίμως sramotno.
αὐξάνω
, praes. in impf. tudi αὔξω, ep. ion. ἀέξω [Et. kor. aweg; αὔξω iz ἀϝέξω, nem. wachsen; lat. augeo (iz aug-) – avgm. ηὐξ-, ion. αὐξ-, fut. αὐξήσω, aor. ηὔξησα, pf. ηὔξηκα, pass. pf. ηὔξημαι, aor. ηὐξήθην, fut. αὐξηθήσομαι, αὐξήσομαι] 1. act. a) trans. (po)večam, (po)množim, povišam, pospešujem, storim, da raste, uspeva, postane močno, podpiram, slavim, proslavljam; b) intr. = pass. rastem NT. 2. pass. množim se, rastem, napredujem, uspevam, razvijam se, povzdigujem se, ἐλλόγιμος ηὐξήθη postal je ugleden; μέγας postanem velik.
βαρύς
, εῖα, ύ [Et. iz gwr̥us, lat. gravis in brutus (osk.-umbrijska oblika) iz gwrū-] 1. težek, tehten, znamenit, ugleden. 2. o glasu: nizek, zamolkel, silen, močen, glasen, krepek. 3. poguben, pust, nadležen, težaven, obtežen, neokreten νόσῳ, γήρᾳ, neprijeten, skeleč, žalostilen. 4. o kraju: nezdrav. 5. o osebah: a) težko oborožen; b) trd, strog; c) nevaren. – adv. βαρέα, βαρύ, βαρέως težko, nerad, glasno, βαρέως φέρω τι nekaj mi teži srce, sem v stiski (v skrbeh), nejevoljen sem; β. ἀκούω težko (nejevoljno) poslušam.
γεω-μόρος
, ὁ, ἡ, dor. γᾱμόρος (μείρομαι) zemljiški posestnik, zemljak, kmetovavec, bogataš, ugleden, plemenit mož, plemič.
γνώριμος
2 in 3 (γνῶναι) 1. (po)znan, očiten, sprijaznjen, ugleden, znamenit, odličen; subst. ὁ znanec, prijatelj; οἱ odličniki, imenitniki, plemenitaši. 2. poznaten, umljiv.
δόκιμος
2 (δοκέω) 1. (pre)izkušen, sprejemljiv, sposoben, zanesljiv. 2. glasovit, imeniten, ugleden, spoštovan, veljaven; δόκιμός εἰμι sem na dobrem glasu. 3. prijeten.
δυνατός
3 (adi. verb. od δύναμαι) 1. act. zmožen a) močan, krepak, čvrst, jak, τινί na (v) čem, δυνατὸς γίγνομαι, εἰμί morem; b) sposoben, spreten, pripraven, vešč, izveden z inf.; c) mogočen, vpliven, ugleden, plemenit; οἱ δυνατοί boljarji, plemenitniki, lat. optimates; χρήμασιν δυνατός premožen. 2. pass. mogoč, močen, δυνατόν ἐστι z inf. ali aee. c. inf., εἰς, κατὰ τὸ δυνατόν, ἐκ τῶν δυνατῶν, ἀπὸ τοῦ δυνατοῦ po možnosti, po močeh; ὡς (ᾗ, ὅσον) δυνατόν s sup. kolikor je mogoče, kar; ὁδὸς δυνατὴ πορεύεσθαι hoden, zložen. – τὸ δυνατόν možnost, moč, τὰ δυνατά kar je mogoče, kar se da izvršiti. – adv. δυνατῶς zelo, močno, δυνατῶς ἔχει možno, mogoče je, sme se.
Dostopnost