kombinácija

1. glagolnik od kombinirati
2. kar nastane s kombiniranjem, sestav
3. izbiranje in združevanje več možnosti za rešitev česa

kombinacíjski

nanašajoč se na kombinacijo

kombinacíjski

es de combinación

kombinatóričen

kombinatoren

kombiníranje

en combining

kot

1. za izražanje primerjave glede enakosti
2. za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti
3. za izražanje podobnosti
4. za izražanje približne, dozdevne podobnosti
5. za izražanje omejenosti na določeno, navedeno
6. za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano
7. za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar
1. za izražanje pomenov kakor pod I., 1—6
2. za naštevanje zgledov za prej povedano

kot

eo kiel; ece, en sia eco kiel (sekretario)

kri

pt sangue

krȋževnik

krúšən

de Brot-