Iskani niz je bil najden v DRUGI VSEBINI:
ἄλλος
, ἄλλη, ἄλλο [Et. iz ἄλjος, lat. alius, gal. Allo-broges, stvn. ali-lanti "druga dežela", nem. odtod Elend –. – gen. pl. ion. ἀλλέων]. 1. drugi (= alter); drugi izmed dveh; ἄλλος μὲν – ἄλλος δέ eden – drugi; ἄλλος ἄλλα λέγει eden govori tako, drugi drugače (= vsak drugače); ἄλλος ἄλλοθεν ἦλθεν vsak je prišel od druge strani; ὥς τις καὶ ἄλλος kakor katerikoli drugi. 2. (s spolnikom) ὁ ἄλλος ostali (τὸ ἄλλο, τὰ ἄλλα, τἆλλα ostalo, drugo) οἱ ἄλλοι ostali, ὁ ἄλλος χρόνος bodočnost; τῇ ἄλλῃ (ἡμέρᾳ) drugi dan. 3. drugačen, različen (πρόφασις); tuj, inostranski, neprimeren, neistinit; ἄλλα τῶν δικαίων = ἄδικα. 4. ἄλλο τι ἤ (= nonne); ali ne? kaj drugega nego? Nič drugega? Kajneda? 5. adv. ἄλλως a) drugače, sicer, v ostalem, razen tega, ἄλλως πως na kak drug način; b) zaman, brezuspešno, na slepo srečo, tjavendan, τὴν ἄλλως zastonj; c) v ostalem, vobče; d) ἄλλως τε καί (i iz drugih razlogov i) zlasti ἄλλως ἄλλοι eden tako, drugi drugače.
ἀλλότριος
3 [Et. iz ἄλλος; tvorba ἀλλό-τρ-ιος, kakor lat. alter, era, erum] 1. tuj (oppos. ἴδιος); τὰ ἀλλότρια tuja lastnina, tuje zadeve (koristi), ἀλλότριον ἀγαθόν korist, dobiček drugega; ἄτη nesreča iz tuje roke; κρατουμένων πάντα ἀλλότρια premaganci nimajo nič lastnega; νίκη zmaga drugega; ἀ. γναθμοῖς γελᾶν smejati se z zategnjenim (spačenim) obrazom. 2. (opp. οἰκεῖος) a) tuj, inostranski, sovražen, nasproten, protisloven; ἡ ἀλλότρια (χώρα) sovražnikova dežela; ἀλλοτριωτάτοις τοῖς σώμασιν χρῶνται upotrebljajo svoje telo, kakor da bi bilo povsem tuje; b) odtujen, nenaklonjen. 3. neprimeren; adv. ἀλλο-τρίως.
ἀν-άξιος
3 in 2 brez vrednosti, nevreden, nič vreden, zaničevan, nedostojen, nezaslužen; ἀ. εἰμι ne zaslužim.
ἀν-ήκω
prišel sem gor, dospel sem gor, gor segam, razprostiram se (do); odvisno je, odvisi; nanaša se na; spodobi se, primerno je
ἀ-παθής
2 (παθεῖν) 1. ne trpeč, brez izgube, nepoškodovan ὑπό, ἀπό, πρός τινος. 2. prost česa τινός, κακῶν ki ni nič pretrpel. 3. neobčutljiv, nevajen česa πρός τι; πόνων nevešč česa, nerad trpeč.
ἄ-πρᾱκτος
2, ion. ἄ-πρηκτος (πράσσω) 1. act. a) o osebah: kdor ni nič opravil, nič ne opravivši, brez uspeha ἀπονέεσθαι, ἄπρακτοι ἐγένοντο nič niso opravili; b) o stvareh: brezkoristen, brezuspešen ταῦτα πάντα, γῆ neploden (neobdelan). 2. pass. a) proti čemur se ne da nič opraviti, neodvraten ἀνίη, nepremagljiv, neozdravljiv ὀδύναι; b) neizpeljiv, nestorjen, neopravljen; c) τινός: κοὐδὲ μαντικῆς ἄπρακτος ὑμῖν εἰμὶ izkušate me tudi z vedeževanjem. – adv. -άκτως brez uspeha.
Dostopnost