ravnotéžje

1. stanje, v katerem je sila teže telesa na obeh straneh enaka
2. → ravnovesje

raztézen

-zna -o; bolj ~ (ẹ́; ẹ́ ẹ̑ ẹ́) Volna je ~a raztéznost -i ž, pojm. (ẹ́) preizkus ~i

raztŕžen

-žna -o (ŕ; ȓ) lahko ~o usnje raztŕžni -a -o (ŕ; ȓ) ~a obremenitev raztŕžnost -i ž, pojm. (ŕ; ȓ) ~ kož; preizkus ~i

raztŕžnost

lastnost raztržnega

reákcija

1. jedrska → reakcija
2. kemijska → reakcija
3. test, preiskovalna metoda v diagnostičnem laboratoriju ali metoda v raziskovalnem laboratoriju
4. biokemijska → reakcija
5. fiziološki, imunski ali patološki odziv na notranji ali zunanji dražljaj
6. posebna oblika vedenja kot odziv na biološki ali psihični dražljaj

Reiß-

sl T-; eksplozijski; grafiten; ki je z iglo; ki je za odpiranje padala; ki je za trganje; ki je za uničevanje aktov; leden; na utrg; naraven; odpaden; potezen; pretržen; pretržen; priležen; priložen; proti utrgu; raztržen; raztržen; risalen; risalen; strgalen; tesarski; trgalen; trgan; utržen; zarisovalen; zarisovalen; čašast

reténcija

1. zastajanje česa v telesu
2. zaostajanje, ostajanje na prvotnem mestu
3. zadrževanje spominskih vtisov

Rinnejev

rísanje

upodabljanje s črtami

Rombergov