Iskani niz je bil najden v DRUGI VSEBINI:
Antidiskriminacija
Pogosto je v rabi kot sinonim za antizatiranje. Nekateri avtorji pojma ločijo. Antizatiralno prakso opredeljujejo kot prakso, ki temelji na minimaliziranju, odpravljanju nee-nakih razmerij moči v družbi. Antidiskriminatorska praksa pa zahteva določeno zakonodajo, ki se prav tako sooča z diskriminacijo določenih skupin.
Antizatiralno socialno delo
Širok pojem, ki zajema več praktičnih pristopov v socialnem delu, kot npr. radikalno, struktu-ralno, feministično, antirasistično, kritično socialno delo itd. Ne gre zgolj za en praktičen pri-stop, temveč ga lahko razumemo kot perspektivo v mnogih praktični strokovnih pristopih, vsem pa je skupno načelno izhodišče – socialna pravičnost. Gre za perspektivo oz. pristope, ki se soočajo z družbenimi razlikovanjem, strukturnimi neenakostmi in temelji na bolj občutljivih pristopih. Mnogi avtorji prepoznavajo dva ključna pristopa antizatiralnega socialnega dela: delo na mikro ravni (delovni projekti pomoči s posameznikom, skupinami, skupnostmi) in delo na makro ravni (soočanje, preseganje družbene izključenosti). V obeh primerih lahko govorimo o konceptu krepitve moči, in sicer na individualni in kolektivni ravni. (Glej tudi pojem Antidiskriminacija).
Dialoški pristopi
Uvrščamo jih med postmoderne sistemske pristope pomoči (skupaj z narativnimi in k rešitvi usmerjenimi), utemeljene na epistemologiji socialnega konstrukcionizma, po kateri je naša resničnost ustvarjena v procesih družbenega in osebnega konstruiranja (interpretiranja) in dialoga. Različice dialoških pristopov se pojavljajo pod več imeni, npr. kot hermenevtični, sodelovalni pristopi, konstruktivni in pomagajoči dialogi, odprti dialogi. Zagovorniki in izvajalci dialoških pristopov na področju psihosocialne podpore in pomoči (posameznikom, parom, družinam, skupinam in skupnostim) se izogibajo tradicionalnim psihološkim postopkom diagnosticiranja psihosocialnih težav ljudi na podlagi konstruktov psihiatričnih motenj in so pozorni na družbene oziroma strukturne vire človeških stisk in na vlogo jezika. Glavni cilj izvajalcev dialoških pristopov je pomoč uporabnikom, da se premaknejo iz monologov, v katerih so obtičali, v bolj osvobajajoče dialoge. K temu prispeva prizadevanje pomagajočih ola...
Kibernetika
Interdisciplinarna in transdisciplinarna znanost o komunikaciji in samoorganizaciji kompleksnih sistemov, znanost o tem, kako ljudje, živali in stroji (v smislu organizacije sestavnih delov oz. ustroja) medsebojno komunicirajo in se nadzirajo oziroma regulirajo, znanost o vzorcih in organizaciji. Izvira iz 40-tih let 20. stoletja. Razvijala se je v tesnem sovplivanju s sistemsko teorijo (ki je matematični ekvivalent kibernetike) in povezovala različne naravoslovne (empirične) in družbene znanstvene discipline, temeljna kibernetična načela opažamo (interpretiramo) v fizikalnem, biološkem, psihosocialnem svetu in kombinacijah omenjenih razsežnosti. Razvojne različice kibernetike v drugi polovici 20. stoletja: kibernetika prvega reda, kibernetika drugega reda, nekateri avtorji govorijo tudi o kibernetiki tretjega reda (in tudi četrtega reda). Ključni pojmi: krožna vzročnost, rekurzivnost, povratna zveza. Ključni avtorji: Norbert Wiener, Ross Ashby, Warren McCulloch, Arturo Rosenblueth, Gr...
Kibernetika tretjega reda
Interdisciplinarna in transdisciplinarna znanost o komunikaciji in samoorganizaciji kompleksnih sistemov. Za kibernetiko tretjega reda zaenkrat nimamo enotne, splošno sprejete opredelitve, nekateri kibernetski avtorji razumejo vse predloge nadaljnjih redov kibernetike kot (nepotrebne) različice kibernetike drugega reda. Če se je kibernetika prvega reda ukvarjala z opazovanimi (alopoietskimi) sistemi, kibernetika drugega reda pa z opazujočimi (avtopoietskimi) sistemi, potem se kibernetika tretjega reda ukvarja z vzajemno opazujočimi se (tako alopoietskimi kot avtopoietskimi) sistemi oziroma z odnosom med opazovalci kot komunikacijskimi sistemi, ki jih povezuje komunikacijski proces. Opazovalci se razvijamo skupaj s sistemi, s katerimi smo v interakciji. Naša prepričanja zrcalijo naše vedenje v odnosu, nadzor je interaktiven, naša resničnost je soustvarjena. Prehod od kibernetike drugega reda h kibernetiki tretjega reda pomeni premik od poudarjanja informacijsko zaprtih nevronskih mrež p...
Narativni terapevtski pristopi
Uvrščamo jih med postmoderne sistemske pristope pomoči (skupaj z dialoškimi in k rešitvi usmerjenimi), utemeljene na epistemologiji socialnega konstrukcionizma, po kateri je naša resničnost ustvarjena v procesih družbenega in osebnega konstruiranja (interpretiranja) in dialoga. Narativni pristopi temeljijo na predpostavki, da ljudje organiziramo svoje izkušnje in identiteto na način zgodbe oziroma naracije in razvijemo (kot posamezniki, družinski sistemi, skupnosti, ustanove oziroma organizacije, sistemi kulturnih, verskih, ekonomskih idr. norm, vrednot) prevladujoče pripovedi o sebi, svojem življenju in svetu. Pomemben dejavnik razvoja dominantne (individualne, skupnostne, organizacijske, družbene itn.) naracije je (nereflektirano) ponotranjanje prevladujočih družbenih diskurzov. Glavni nameni in cilji ustvarjalcev in izvajalcev narativnih praks so decentralizirati glas pomagajočega in postaviti v središče uporabniška znanja o življenju in preživetvene spretnosti ter razvijati prakse,...
Sinergetika
Ena od sodobnih znanosti o kompleksnosti, ki opisujejo, pojasnjujejo in matematično modelirajo tisto obnašanje sistemov, ki ga ni mogoče uloviti v linearne enačbe in za katere ni mogoče z gotovostjo predvideti rešitev. Značilnosti teh sistemov so kompleksnost, netrivialnost, nelinearnost, dinamičnost, samoorganiziranost, največkrat tudi izjemna občutljivost za začetne pogoje. Sinergetika (in druge znanosti o kompleksnosti) se ukvarja z vprašanjem nastanka za sistem značilnega vedenja oziroma stanja, torej s porajanjem vzorcev, in z vprašanjem spreminjanja ustaljenega obnašanja sistema. Zanima jo, kako se pojavijo prehodi med vzorci, kako potekajo procesi, ki obnašanje sistema vodijo do točke kritične nestabilnosti, v kateri se dotlej stabilni, ustaljeni vzorec delovanja sistema prekine oziroma podvoji, tako da vedenje sistema začne nihati med dvema vzorcema. Ključni avtorji: Herman Haken, Günther Schiepek (za psihoterapijo), Peter Sommerfeld (za socialno delo) idr.