Iskani niz je bil najden v DRUGI VSEBINI:
proteóza
vodotopne snovi, ki nastanejo pri delni razgradnji beljakovin. Stopnja razgradnje je manjša kakor pri peptonih in jih zato obarja amonijev sulfat.
Próteus
proteus; rod po Gramu negativnih ravnih paličk iz skupine črevesnih bakterij. Proteusi so pleomorfni in se pojavljajo tudi kot kokoidi, nitke in sferoplasti. Gibljejo se s peritrihnimi bički. Za proteuse je značilno “rojenje” po vsej površini gojišča z mesta inokulacije. Proteusi so zelo aktivni proteoliti. Najdemo jih kot saprofite v tleh, v odplakah, v hlevskem gnoju, v črevesju živali in ljudi in kot povzročitelje okužb sečil ter raznih gnojnih vnetij in sepse pri človeku. V naravi sodelujejo pri razkrajanju organskih snovi. Tipska vrsta je Proteus. vulgáris. V rod uvrščamo še vrste P. hauseri, P. inconstans, P. morganii, P. penneri, P. rettgeri, P. mirábilis in P. myxofáciens.
putrefákcija
anaerobna mikrobna razgradnja, zlasti beljakovin, ki jo spremlja nastajanje smrdljivih snovi
recéptor
mesto na površini celic, na katerega se vežejo razne snovi (citokini, toksini, imunoglobulini itd.) ali virusi
rekombinácija
vključitev dela genetske snovi z dajalca v kromosom prejemnika. Tako nastane nova kombinacija genov in prejemnik dobi nove dedne lastnosti. Rekombinacija genov se dogaja pri konjugaciji, transdukciji in transformaciji.
représor
genet. represivne snovi, ki jih izdelujejo regulacijski geni. Kadar se represor veže na operator, je strukturni gen inaktiviran in ne more izdelovati informacijske RNA.
respirácija
dihanje. Energetski metabolizem, pri katerem poteka oksidacija energetskega substrata (donorja elektronov) z zunanjim končnim prevzemnikom elektronov. Tok elektronov po prenašalcih v dihalni verigi od substrata do končnega prevzemnika vzpostavlja elektrokemijski potencial, ki se izrablja za sintezo ATP. Udeležba zunanjega prevzemnika elektronov omogoča nato oksidacijo substrata in znatno večji izkoristek energije v primerjavi s fermentativno presnovo enakega substrata. Končni prevzemnik elektronov je v aerobnih razmerah kisik, v odsotnosti ali ob znižanem tlaku kisika pa so prevzemniki elektronov druge anorganske snovi, npr, nitrat, sulfat, CO2, feri ion in tudi organske snovi, npr. fumarat; → tudi sulfatna respiracija.
saprofít
mikroorganizmi (bakterije, glive), ki povzročajo gnitje nežive organske snovi. Večidel živijo prosto v naravi in so pomembni pri kroženju snovi in pri mineralizaciji. Praviloma so nepatogeni. Izjema je Clostrídium botulínum. Pojem saprofiti se včasih uporablja nepravilno kot soznačnica za nepatogene mikroorganizme
saprotróf
mikroorganizem, ki pridobiva hranila za svojo rast iz nežive organske snovi, navadno rastlinskega ali živalskega izvora. Saprofiti pogosto delajo zunajcelične encime, ki razgradijo netopne snovi v topne sestavine. So pomemben dejavnik v procesu mineralizacije pri kroženju snovi v naravi