Dialoški pristopi Uvrščamo jih med postmoderne sistemske pristope pomoči (skupaj z narativnimi in k rešitvi usmerjenimi), utemeljene na epistemologiji socialnega konstrukcionizma, po kateri je naša resničnost ustvarjena v procesih družbenega in osebnega konstruiranja (interpretiranja) in dialoga. Različice dialoških pristopov se pojavljajo pod več imeni, npr. kot hermenevtični, sodelovalni pristopi, konstruktivni in pomagajoči dialogi, odprti dialogi. Zagovorniki in izvajalci dialoških pristopov na področju psihosocialne podpore in pomoči (posameznikom, parom, družinam, skupinam in skupnostim) se izogibajo tradicionalnim psihološkim postopkom diagnosticiranja psihosocialnih težav ljudi na podlagi konstruktov psihiatričnih motenj in so pozorni na družbene oziroma strukturne vire človeških stisk in na vlogo jezika. Glavni cilj izvajalcev dialoških pristopov je pomoč uporabnikom, da se premaknejo iz monologov, v katerih so obtičali, v bolj osvobajajoče dialoge. K temu prispeva prizadevanje pomagajočih olajšati in spodbuditi generativne dialoge uporabnikov z mnogimi različnimi notranjimi in zunanjimi pripovedmi oz. glasovi na način njihovega konstruktivnega sožitja. Ključni pojmi dialoških pristopov so spoštljiv in odgovoren (delovni) odnos, odprt prostor za pogovor, neavtoritarna drža, drža nevednosti in radovednosti, izvedenstvo uporabnikov na podlagi lastnih izkušenj, reflektirajoči tim idr. Glavni avtorji dialoških pristopov: Harlene Anderson, Harold Goolishian, Tom Andersen, Jaakko Seikkula.