Narativni terapevtski pristopi Uvrščamo jih med postmoderne sistemske pristope pomoči (skupaj z dialoškimi in k rešitvi usmerjenimi), utemeljene na epistemologiji socialnega konstrukcionizma, po kateri je naša resničnost ustvarjena v procesih družbenega in osebnega konstruiranja (interpretiranja) in dialoga. Narativni pristopi temeljijo na predpostavki, da ljudje organiziramo svoje izkušnje in identiteto na način zgodbe oziroma naracije in razvijemo (kot posamezniki, družinski sistemi, skupnosti, ustanove oziroma organizacije, sistemi kulturnih, verskih, ekonomskih idr. norm, vrednot) prevladujoče pripovedi o sebi, svojem življenju in svetu. Pomemben dejavnik razvoja dominantne (individualne, skupnostne, organizacijske, družbene itn.) naracije je (nereflektirano) ponotranjanje prevladujočih družbenih diskurzov. Glavni nameni in cilji ustvarjalcev in izvajalcev narativnih praks so decentralizirati glas pomagajočega in postaviti v središče uporabniška znanja o življenju in preživetvene spretnosti ter razvijati prakse, ki niso normativne. Ključni pojmi narativnih pristopov so eksternalizacija problema (ločitev osebne identitete od problema) kot podlaga različnim oblikam eksternalizirajočih pogovorov, revidirana (dekonstruirana) in na novo napisana (konstruirana) dominantna zgodba o življenju, dvojno poslušanje (zlasti zgodb o travmatskih izkušnjah), posvetovanje (namesto terapije), soraziskovanje, izvedenstvo uporabnikov na podlagi lastnih življenjskih izkušenj in preživetvenih strategij. Glavni avtorji narativnih pristopov: Michael White, David Epston, Jill Freedman, Gene Combs, Stephen Madigan, David Denborough.
Dostopnost
Dostopnost