Sinergetika socialnega dela Pomeni empirično proučevanje razmer, v katerih kompleksni biopsihosocialni sistemi kot udeleženci interakcij v kontekstu socialnega dela spontano razvijejo nove vzorce organiziranosti, s katerimi odgovorijo oziroma se prilagodijo na spremenjene življenjske, bivanjske, delovne, šolske, družinske, zdravstvene, socialne idr. okoliščine. S sinergetiko raziskujemo, katere spodbudne okoliščine potrebuje npr. uporabniški sistem, da bi se nanje začel prilagajati s spontanim opuščanjem manj zadovoljivih in z razvojem alternativnih, uspešnejših načinov delovanja. Okoliščine, ki pri udeležencih najrazličnejših projektov sodelovanja (na mikro-, mezo- in makroravneh sistema) lahko spodbudijo samoorganizirane prehode med njihovimi spoznavnimi, čustvenimi, vedenjskimi, organizacijskimi idr. navadami, so opisane kot sinergetična generična načela. Nanašajo se na transteoretične, nespecifične oziroma skupne dejavnike procesov spreminjanja vzorcev. Socialna delavka in socialni delavec z udejanjanjem sinergetičnih generičnih načel soustvarjata potencialno spodbudne (odnosne idr.) razmere za to, da bodo njuni partnerji v izvirnih delovnih projektih sodelovanja (od pomoči posamezniku in družini do podpore skupnosti in razvoja želenih družbenih sprememb) razvili konstruktivne nove navade delovanja.
Dostopnost
Dostopnost