Mediacija Neformalen, izvensodni, neobvezujoč, prostovoljen, zaupen in strukturiran postopek, v katerem nevtralna tretja oseba (mediator), preko dogovarjanj, pogajanj ter posebnih mediacijskih tehnik, udeleženim v sporu pomaga pri iskanju sporazumne rešitve (pravnega) spora. Mediator mora v postopku zagotoviti, da se med postopkom mediacije obe strani počutita enakovredno. Obema stranema, ki sta udeleženi v sporu, mora dati priložnost, da se lahko izrazita in pojasnita svoja stališča. Sprtima stranema nato pomaga oblikovati dogovor, ki predstavlja takšno rešitev spora, ki bo ustrezala vsem udeleženim v sporu. Mediator se mora pri svojem delu ravnati po etičnem kodeksu mediatorjev. Za svoje mediiranje mora biti ustrezno praktično in teoretično usposobljen. Z mediacijo lahko zelo uspešno rešujemo družinske konflikte, sosedske in druge civilne spore, konflikte, ki nastanejo v šoli, v naselju, na delovnem mestu in med organizacijami. Mediacija je uspešna tudi v reševanju gospodarskih sporov in sporov, povezanih z avtorsko pravico. Za socialno delo sta relevantni predvsem dve vrsti mediiranja: družinska mediacija ter šolska mediacija z vrstniško mediacijo.



Vir: Besednjak socialnega dela - Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani

Komentiraj slovarski sestavek