Zagovorništvo Predstavlja splošno usmeritev, ki se zavzema za zaščito temeljnih pravic in dostojanstva ljudi v najširšem smislu. Temeljna vloga zagovorništva je zastopanje interesov ljudi, zagotavljanje polnopravnosti in nadomeščanje primanjkljajev tistih ljudi ali skupin ljudi, katerih moč je šibka, prezrta in neenakovredno zastopana v primerjavi z drugimi člani družbe. Zagovorniška vloga temelji na tradiciji borbe za družbeno emancipacijo obrobnih družbenih skupin (delavcev, žensk, etničnih manjšin, otrok, ljudi s težavami z duševnim zdravjem). Zagovorništvo opozarja na izgubo pogodbene moči ljudi, ki v določenih življenjskih obdobjih bodisi zaradi starosti (otroci, stari), zaradi težav (duševno zdravje) ali zaradi katerih drugih posebnih okoliščin, zaradi katerih so lahko izključeni ali izpostavljeni, potrebujejo nekoga, ki mu lahko zaupajo in ki bo ščitil njegove interese in pravice. Med oblikami zagovorništva ločimo predvsem med profesionalnim in laičnim zagovorništvom, med katere štejemo raznovrstne prakse neodvisnega zagovorništva, kot so samozagovorništvo, vrstniško zagovorništvo, kolektivno zagovorništvo in občansko zagovorništvo. Za razvoj zagovorništva v svetu imajo veliko zaslug zlasti uporabniške organizacije. V Sloveniji so se v preteklosti, od devetdesetih let prejšnjega stoletja naprej, že uveljavile prakse zagovorništva. Med bolj znanimi so bile na področju duševnega zdravja; zlasti so bile to različne oblike laičnega zagovorništva, ki so ga začeli izvajati angažirani svojci, bližnje osebe, uporabniki sami, pogosto pa tudi nevladne organizacije. Med profesionalne oblike zagovorništva štejemo institute, kot so zastopniki pravic ljudi na področju duševnega zdravja, zagovornik enakih možnosti, zagovornik pravic otrok, zastopnik pacientovih pravic, ki jim je država podelila mandat za zaščito pravic in interesov ljudi. Šele s profesionalnim mandatom se lahko namreč zavzemamo za spoštovanje njihovih ustavnih, zakonskih in drugih posebnih pravic.
Dostopnost
Dostopnost