μέν part., ki nikoli ne stoji na začetku stavka, nav. pa stoji za besedo, na katero se nanaša
Et.: gl. μά in μήν
1. okrepi ali potrjuje besedo, na katero se nanašares, zares, gotovo, seveda, kajpada, torej • ἦ μένzares, v resnici • ἐγὼ μένjaz vsaj, jaz gotovo(kako drugi sodijo, ne vem) • ἀλλὰ … μένpa … toda zares • καὶ μένin zares, pa vendar • μὴ μένzares ne, gotovo ne • οὐ μὲν δήpa zares ne • μενοῦνγεda, seveda • εἰ μὲν (δή)če (torej) zares
2. včasih part. ni mogoče prevesti
3. stoji korel. in pogosto ustreza njej sledečemu δέ, μέντοι, ἀλλά in se velikokrat ne prevajasicer … pa, deloma … deloma • ὁ μὲν … ὁ δέta … oni, eden … drugi • οἱ μὲν … οἱ δέti ... oni, eni ... drugi • τὸ μὲν … τὸ δέto … ono, eno ... drugo • τοτὲ μὲν … τοτὲ δέzdaj … zdaj, enkrat ... drugič • μὲν οὖνzato torej
4. v odgovoruvsekakor, seveda, zares
5.
a) včasih vežemo stavke podredno, medtem ko so jih Grki vezali priredno • ἦν μὲν σιωπή, φθέγμα δ' ἐξαίφνης τινὸς θώϋξεν αὐτόνko je vse molčalo, ga je nenadoma nekdo poklical
b) korel. stavka sta včasih zelo oddaljena drug od drugega
c) v korel. s členico μέν je pogosto druga členica, npr. ἀλλά, αὐτάρ, ὅμως, ἔπειτα, καί • κάρτιστοι μὲν ἔσαν καὶ καρτίστοις ἐμάχοντο