konjugacija angleško conjugation
1. Horizontalni genski prenos, do katerega pride ob neposrednem stiku dveh bakterijskih celic, donorske celice, ki daje DNA, in recipientske celice, ki sprejema DNA. Vse informacije, potrebne za konjugacijo (geni za uravnavanje konjugacije, sintezo in izgradnjo pilov, prenos DNA, stabilizacijo prenosa in površinsko izključitev), so zapisane na konjugativnih plazmidih. Najbolje raziskan konjugativni plazmid je plazmid F.
Sinonim: konjugacijski prenos
2. V biokemiji povezava večje molekule, npr. proteina ali žolčne kisline, in manjše molekule. Tako se npr. v drugi fazi detoksifikacije metaboliti ksenobiotikov konjugirajo z glukuronsko kislino, sulfatom ali glutationom. Produkti konjugacije so bolj topni in se lažje izločajo iz organizma. Za imunooznačevanje antigena s pomočjo fluorescence je potrebno konjugirati primarna ali sekundarna protitelesa s fluorokromi. V konjugiranih cepivih pa je polisaharid kovalentno vezan na proteinski nosilec. Konjugat med proteinom in polisaharidom je veliko bolj imunogen kot sam polisaharid.
Dostopnost
Dostopnost