rabbet [rǽbit]
1. samostalnik
tehnično utor, urez, žlebič, vdolbina; stik, spoj, spah (na vratih ali oknih, da se tesno zapirajo)
rabbet joint (mizarstvo) spah, sklep, stik
2. prehodni glagol
(iz)žlebiti, utoriti, vdolbiti, (iz)brazditi (rob desk)