rabbet [rǽbit]

1.
samostalnik
tehnično utor, urez, žlebič, vdolbina; stik, spoj, spah (na vratih ali oknih, da se tesno zapirajo)


rabbet joint (mizarstvo) spah, sklep, stik

2.
prehodni glagol
(iz)žlebiti, utoriti, vdolbiti, (iz)brazditi (rob desk)



Vir: Veliki angleško-slovenski slovar - Anton Grad, Ružena Škerlj, Nada Vitorovič

Komentiraj slovarski sestavek