utmost [ʌ́tmoust, -məst]
1. pridevnik
skrajni, zadnji, najbolj oddaljeni
figurativno največji, najvišji
to the utmost boundaries do skrajnih meja
to accept with the utmost reluctance sprejeti z največjim odporom
2. samostalnik
skrajnost; maksimum; kar je le možno
at the utmost kvečjemu
to the utmost do skrajnih meja
to the utmost of one's power z vso svojo močjo
I did my utmost napravil sem, kar sem le mogel (kar se je le dalo)