utter1 [ʌ́tə] pridevnik
skrajni, najvišji; popoln, dokončen, končno veljaven
pravno zunanji
an utter rogue popoln lopov, lopov in pol
he is an utter stranger to me on mi je popolnoma tuj (neznan)
to meet with an utter refusal naleteti na kategorično odklonitev
utter barrister pravno mlad odvetnik, ki sme na sodišču braniti samo zunaj ograje