razločeváti (-újem) | razlóčiti (-im)
A) imperf., perf. distinguere; ekst. riconoscere; vedere:
razločevati kaj s prostim očesom distinguere qcs. a occhio nudo
komaj je razločil cesto pred seboj vedeva a malapena la strada davanti
kaj ločuje človeka od živali? cosa distingue l'uomo dall'animale?
B) razločeváti se (-újem se) | razlóčiti se (-im se) imperf., perf. refl. distinguersi; differire
Dostopnost
Dostopnost