búcika -e ž na spodnjem delu v ostro konico oblikovana kovinska, ponikljana kratka igla z glavico ali ploščato razširjena zgoraj, ki se zabode skozi klekljarsko predlogo, papirc v blazino, da se s tem pritrdi nastajajoča čipka S: nar. knófla, nar. knófelca Lahko se še tako trudiš, a bucike se bodo nagibale zdaj v desno, zdaj v levo, vlekle nit po svoje in kvarile obliko. Lučka, 52.
Dostopnost
Dostopnost