β laktamáza -e [beta laktamaza] ž, nav. mn. skupina encimov, ki hidrolizirajo beta-laktamsko vez (C-N) v določenih beta-laktamskih antibiotikih in jih tako inaktivirajo. Nekatere delujejo predvsem na peniciline (penicilinaze), druge predvsem na cefalosporine (cefalosporinaze), nekatere pa na peniciline in cefalosporine. Izdelujejo jih mnogi po Gramu pozitivni in po Gramu negativni bakterijski sevi, ki so odporni proti beta-laktamskim antibiotikom. Nekateri polsintetski penicilini (t.i. antistafilokokni penicilini) so znatno odporni proti beta-laktamazam. Pri po Gramu pozitivnih bakterijah so beta-laktamaze inducibilni encimi in jih bakterijske celice sproščajo v okolje, po Gramu negativne bakterije pa jih sintetizirajo konstitutivno in jih v glavnem zadržijo intracelularno. Genetski zapis za nekatere beta-laktamaze je v plazmidu, za druge pa v kromosomu.
Dostopnost
Dostopnost