imúnost -i ž
1. stanje odzivnosti organizma na vdor antigena s humoralno in s celično posredovano imunostjo
Razložene stalne zveze:
adoptívna imúnost s senzibiliziranimi limfociti T pasivno prenesena celična imunost
2. odpornost organizma na okužbo z mikroorganizmi ali na toksične učinke antigenov
Razložene stalne zveze:
antibaktêrijska imúnost kadar delujejo imunski mehanizmi direktno na bakterijsko celico;
antitóksična imúnost imunost, ki varuje pred delovanjem toksina, ne pa pred bakterijo, ki toksin izdeluje;
célično posredována imúnost specifična imunost, ki temelji na delovanju senzibiliziranih limfocitov T in makrofagov;
humorálna imúnost specifična imunost, ki jo posredujejo protitelesa v krvni plazmi, limfi in tkivnih tekočinah ;
infékcijska imúnost (zast.), imenovana tudi premunícija in nesterílna imúnost; nepopolna imunost pri kroničnih infekcijskih boleznih kot je npr. tuberkuloza, ki traja le toliko časa, dokler so v telesu še živi povzročitelji bolezni;
relatívna imúnost imunost, ki varuje le proti infekciji z majhnim številom povzročitelja bolezni;
solídna imúnost trdna imunost;
narávno pridobljêna imúnost imunost po naravni okužbi;
umétno pridobljêna imúnost imunost po cepljenju
Dostopnost
Dostopnost