amplitúda -e ž (ȗ) 

  1. 1. fiz. največja vrednost nihajoče fizikalne količine: amplituda električne napetosti; amplituda nihanja; amplituda odmika nihala
  2. 2. razpon, razlika med najvišjo in najnižjo vrednostjo, mero česa: temperaturna amplituda; amplituda bibavice; pren. čustvena amplituda; široka amplituda umetnikovih interesov
    ♦ 
    biol. ekološka amplituda obseg, v katerem se živo bitje zmore prilagajati različnemu okolju



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek