apoteóza -e ž (ọ̑) poveličevanje, proslavljanje osebe ali stvari: drama se zaključi z apoteozo ljubezni; pretresljiva apoteoza človeka, trpljenja; Duma je pesniška apoteoza domače zemlje // pri starih Grkih in Rimljanih povzdignjenje posebno zaslužnega človeka v božanstvo: apoteoza cesarja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek