atribút -a (ȗ) 

  1. 1. značilen spremni pojav: gledališče, glasba, muzeji so atributi mesta; idejna borba z vsemi svojimi atributi, gospodarskimi, političnimi in družbenimi // oznaka, vzdevek: lastiti si atribut izvirnosti; prisvajati si atribute božanstva
  2. 2. za osebo ali stvar značilen predmet: pisan cekar je folklorni atribut; mučeniški, svetniški atributi; žezlo je atribut oblasti
    ♦ 
    filoz. bistvena, neodtujljiva lastnost predmeta ali pojava; lingv. prilastek



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek