bég-a (ẹ̑) 

  1. 1. hitro umikanje iz strahu, pred nevarnostjo: pognati se, spustiti se v beg; zapoditi sovražnika v beg; divji, paničen beg; beg v gozdove; pren. beg pred samim seboj // rešitev iz neugodnih razmer: beg iz zapora; knjiž. beg iz stvarnosti, od življenja
     
    publ. zločinec je na begu ga še niso prijeli
  2. 2. knjiž. hitro časovno odmikanje: beg časa, let / beg valov
    ♦ 
    astr. beg osvetij medsebojno oddaljevanje osvetij; ekon. beg z dežele odseljevanje ljudi v mesta



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek