belúh -a (ū) slabš., redko kdor ima belo, svetlo polt: saj nisem kak mestni beluh / beluhi zatirajo nas črnce ljudje bele rase



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek