besédnik -a (ẹ̑knjiž. 

  1. 1. kdor govori komu v korist; zagovornik: izbral ga je za svojega besednika; tu stojim, da se dolžim in branim, sam svoj tožnik in sam besednik svoj (W. Shakespeare - O. Župančič)
     
    jur. besednik v fevdalizmu nepoklicni zastopnik stranke na sodišču
  2. 2. govornik: bil je izbran za besednika pri pogrebu / med nami je malo dobrih besednikov / otroci so ponavadi neugnani besedniki
  3. 3. kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor: besednik revolucije / narodov besednik



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek