• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

bíl -i [tudibiu̯] ž (ȋ) raba peša steblo žit ali trav; bilka: utrgal je dolgo bil in jo grizljal; travna bil / žito gre v bil začenja delati bilke
♦ bot. enojno, kolenčasto in med kolenci votlo steblo trav



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek