• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

birokrát -a m (ȃ) 

  1. 1. nav. slabš. uradnik, ki se formalistično, neživljenjsko drži predpisov: okostenel, omejen birokrat
  2. 2. v zahodnih državah pripadnik visokega uradniškega sloja: bal se je zameriti visokim birokratom



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek