1. rel. prositi za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo:duhovnik je blagoslovil množico / ob slovesu ga je mati blagoslovila // v krščanstvu opraviti verski obred ob kakem predmetu:blagosloviti jedi, kapelico, zvon
2. vznes., navadno v zvezi z bogpodeliti komu srečo, obilje:bog te blagoslovi! / Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud ti nebo blagoslovi! (S. Gregorčič) ● ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; vznes. Bog je blagoslovil njun zakon imela sta dosti otrok
blagoslovljèn -êna -o tudi blagoslóvljen -a -o
1. deležnik od blagosloviti:blagoslovljena sveča, voda / njihovo prizadevanje je bilo blagoslovljeno / vznes. njegova žena je blagoslovljena, je v blagoslovljenem stanju noseča
2. vznes. slavljen, hvaljen zaradi sreče, ki jo daje:blagoslovljeni kraji, kjer sem preživel mladost; blagoslovljene tiste ure!
Dostopnost