• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

blíšč -a m (ȋ) 

  1. 1. močna svetloba: blišč ognja me slepi; blišč sončnih žarkov // odbijanje iskreče se svetlobe: blišč biserov, ledenika
  2. 2. knjiž. razkošje, sijaj: nastopal je z vsem bliščem srednjeveškega vladarja; ne mara za zunanji blišč; pren. duhovitost in besedni blišč



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek