• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

bogabojèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) star. ki se ravna po božjih zapovedih: vsi so vedeli, da je bogaboječ

bogabojéče prisl.: bil je bogaboječe vzgojen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek