bogástvo -a (ȃ) 

  1. 1. stanje bogatega človeka: iz nekdanjega bogastva je padel v najhujšo revščino / živeti v bogastvu v izobilju
  2. 2. velike materialne dobrine: vse svoje bogastvo je zapustil sinu; neizmerno bogastvo; nepošteno pridobljeno bogastvo / koncentracija bogastva / zdravje je največje bogastvo; pren. duhovno, kulturno bogastvo; bogastvo duha, srca // nav. mn., s prilastkom kar obstaja na zemlji v velikih količinah in se da izkoriščati: naravna, rudna bogastva
  3. 3. knjiž., z rodilnikom velika in raznovrstna množina: bogastvo barv, misli



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek