bojevít -a -o prid., bojevítejši (ȋ) vnet, pripravljen za boj: bojevit človek, narod / v njem se je prebudil bojevit duh; govoril je v bojevitem tonu / fantje iz sosednje vasi so zelo bojeviti se radi pretepajo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek