• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

bonitéta -e ž (ẹ̑) 

  1. 1. nav. mn., knjiž. posebna korist, ugodnost, prednost: uslužbenci podjetja so deležni nekaterih bonitet; denarne, materialne bonitete; bonitete za člane
  2. 2. agr. kakovost, uporabnost: travniki različne bonitete



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek