brenčáti -ím nedov., brénči in brênči; brénčal in brênčal (á í)
1. oglašati se z enakomerno tresočim se glasom:čebela, muha brenči / preh. gredoč si je brenčal pesem mrmraje pel // dajati živalskemu brenčanju podoben glas:kolovrat brenči; zvonec na vratih je ostro brenčal; brezoseb. v glavi mu je kar brenčalo od teh dogodkov; pren. še vedno mu brenčijo v ušesih njene besede
2. brenčeč letati:čebele brenčijo od cveta do cveta; komar mi brenči okoli ušes; pren. take misli so mu brenčale po glavi
3. pog. kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen:štirinajst let ji je, pa že brenči; na stara leta je začel brenčati / za Janezom brenči
Dostopnost