brezglàv in brezgláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) 

  1. 1. ekspr. ki ravna brez presoje, premisleka: nepremišljen in brezglav človek; brezglava množica / brezglava politika; vse njihovo početje je bilo brezglavo in zaletavo // ki izraža veliko zmedenost, zbeganost: brezglava naglica / obšla ga je brezglava groza; vsi so kot brezglavi begali sem ter tja
  2. 2. redko ki je brez glave: brezglavo truplo

brezglávo prisl.: brezglavo bežati; brezglavo se je zaljubil



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek