brezmôčen -čna -o prid. (ó) ki je brez moči: opotekel se je in brezmočen padel; bila je vsa drobna in brezmočna / brezmočna starost / brezmočen sanjač // ki vsebuje, izraža nemoč: brezmočen klic, smehljaj; škripal je z zobmi od brezmočne jeze
brezmôčno prisl.: preklinjali so in brezmočno grozili; brezmočno je omahnil; roke so mu brezmočno visele ob telesu