bŕk -a (nav. mn. 

  1. 1. dlaka pod nosom: brki mu že poganjajo; brke briti, česati; brke si striže na krtačko; brke pogladiti, sukati, vihati si; dolgi, povešeni brki / desni, levi brk
     
    brki so se mu povesili užaljen je, potrt; ekspr. oče se je smehljal v brk zadržano, pritajeno; ekspr. v brk kaj povedati komu brez obzirov povedati komu svoje mnenje; ekspr. v brk se mu laže, smeje predrzno, nesramno
  2. 2. daljša dlaka nad gobcem živali: mačka miga z brki
    ♦ 
    vrtn. mačkov brk vrtna rastlina z drobno narezljanimi listi in bledo modrimi cveti; vrtna črnika



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek