búkve -kev ž mn. (ū ȗstar. 

  1. 1. večje število trdno sešitih tiskanih listov; knjiga: brati bukve, na bukve; tako stoji v bukvah; debele, stare bukve; latinske bukve / mašne bukve; pogledati v sanjske bukve
  2. 2. kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: pogledati v krstne bukve; voditi gruntne bukve zemljiško knjigo
    ● 
    star. govori, kakor bi iz bukev bral gladko; učeno; star. kar naprej je v bukvah bere, študira; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; star. njegovo ime je zapisano v zlatih bukvah zgodovine ta človek je zelo zaslužen; učenca so vpisali v zlate bukve nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov
    ♦ 
    etn. šembiljske bukve knjiga ljudskih prerokovanj; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek