búnka -e ž (ȗ) 

  1. 1. oteklina, navadno od udarca: iz pretepa je odnesel bunko na čelu // nav. mn., ekspr., raba peša močen udarec, navadno s pestjo: dobiti bunke; naložiti bunke
  2. 2. pog. glavič, betiček: palica s srebrno bunko / na vrtu imajo pisane steklene bunke krogle
  3. 3. slabš. debela, nerodna ženska: tisto bunko je prosil za ples; debela bunka / bila je prava kmečka bunka



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek